Površinske lastnosti papirja
Sijaj papirja je vizualni vtis, ki ga dobimo, ko gledamo površino. Papir se zdi bolj sijoč, če se večji del vpadne svetlobe odbija neposredno in le manjši del razpršeno. V tehničnem smislu je sijaj volumen neposredno odbite svetlobe od površine papirja. Običajno se površina papirja osvetli pod kotom manj kot 75°. Reflektirana svetloba se meri pod enakim kotom. Najpogostejša načina merjenja sijaja sta Hunterjeva in Lehmannova merilna metoda, ki pa med seboj nista primerljivi. Dejstvo, da se uporabljata obe metodi, je posledica zgodovinskih in geografskih okoliščin. Sijaj je pomembna značilnost za presojanje kakovosti natisnjene slike na površini papirja. Slike visokega sijaja je možno natisniti tudi na mat ali silk papirjih, kjer je možno doseči večji kontrast med slikami in drugimi elementi tiskanja.
Tipične vrednosti sijaja pod kotom 75°:
nepremazni papir | 4 - 6 |
mat premazni | 10 - 30 |
silk premazni | 25 - 50 |
glos/art premazni | 65 - 86 |
Obstaja več metod, ki merijo ta parameter. V Evropi sta znani dve metodi - BEKK in BENDTSEN.
Rezultati, ki jih doseže BEKK, so podani v sekundah. Ta metoda opisuje gladkost grafičnih papirjev, ki so običajno manj hrapavi od fotokopirnih papirjev. V primeru fotokopirnih papirjev so rezultati v okviru te metode manj zanesljivi. Metoda BEKK opisuje čas, ki je potreben za prenos 10 cm3 zraka med glavo naprave in papirjem pod določenim pritiskom. Pri hrapavem papirju je pretočni čas zraka krajši, pri bolj gladkem papirju pa je pretočni čas zraka daljši.
Pri BENDTSEN metodi je meritev prenesenega zraka med glavo in papirjem podobna, vendar se pri tem meri količino zraka v mililitrih, ki se prenese med glavo naprave in papirjem v eni minuti. To pomeni, da je pri bolj hrapavem papirju dosežen rezultat višji, medtem ko je pri bolj gladkem papirju dosežen rezultat nižji.
Med tema metodama ni neposrednega oziroma natančnega pretvornika na podlagi katerega bi lahko vrednosti iz ene metode pretvorili v drugo in obratno. Uporabljajo se posebne tehtnice za doseganje približnih rezultatov pretvornika med metodama. Rezultati pomagajo hitro razumeti, kakšno stopnjo gladkosti (hrapavosti) dosežemo z uporabo določenih metod.
Papir, ki potuje skozi tiskalno napravo, se sooča z dvema vrstama deformacij: z upogibanjem in z valovanjem. Upogibanje se lahko pojavi v treh smereh, imenovanih MD (ang. Machine Direction), CD (ang. Cross Direction) in DD (ang. Diagonal Direction). Valovanje se pojavlja v dveh smereh - v smeri tiska ali v nasprotni smeri. Rezultat merjenja valovanja ima lahko pozitiven ali negativen predznak. Predznak plus dodamo v primeru, ko papir valovi v smeri tiskanja, predznak minus dodamo, ko gre v nasprotni smeri. Za vsako vrsto krivin obstaja mejna vrednost, katere papir ne sme preseči. Metoda merjenja temelji na enostranskem tiskanju določenega števila pol (običajno 100) in hitri primerjavi velikosti krivin v primerjavi z modelom. Test upogibanja mora upoštevati tudi možnost obojestranskega tiska. Za merjenje upogiba pri obojestranskem tisku je natisnjena določena količina pol (običajno 50). Meritve so narejene v primerjavi z modelom. Metoda merjenja upogiba DD je drugačna.
Po tiskanju določene količine pol se papir namesti v vertikalno napravo, ki pomaga opisati razdaljo med vogali in vertikalno ploskvijo. Meritev je izvedena za vse štiri vogale. Rezultat je razlika med najbolj in najmanj ukrivljenim vogalom.
Med obdelavo papirja v tiskalni napravi lahko oprazimo, da papir po tiskanju »nabrekne«. Volumen potiskanega papirja je večji od volumna nepotiskanega papirja. Takšen pojav se imenuje »mikro gube«. Metoda merjenja tega pojava je preprosta. Po tiskanju stotih listov merimo debelino kupa (v milimetrih) potiskanega papirja na štirih najvišjih točkah, nato seštejemo rezultate in delimo s štiri. Iz dobljenega rezultata moramo odšteti debelino stotih listov pred tiskanjem. Rezultat pri kakovostnem papirju je običajno pod 7 (papir ne bi smel »nabrekniti« za več kot 170 %, če ga primerjamo z njegovo prvotno debelino).
Pomemben parameter za obdelavo papirja je njegova vlažnost. Pri fotokopirnih papirjih je vsebnost vlage nižja kot pri grafičnih papirjih. Vlaga je zelo pomemben faktor pri napravah, ki toner odtisnejo z ogrevalnim valjem.
Parameter, imenovan vpojnost, je pomemben za tiskalnike s tekočim črnilom. Stopnja vpojnosti vpliva na absorpcijo tonerja. Vpojnost se meri z metodo COBB60. Ta metoda pove koliko vode absorbira en kvadratni meter papirja v časovni enoti. Rezultati so podani v gramih. Uporabi se posebna naprava (površine 100 cm2) napolnjena s 100 cm3 vode. Ime te metode je izpeljano iz imena njenega izumitelja in časa, v katerem je opravljen test (60 sekund).